V razvitem svetu je večina kuncev steriliziranih oz. kastriranih, saj s tem preventivnim posegom preprečujemo številne vedenjske motnje in organske bolezni povezane z reprodukcijo.
Lastniki začnejo najpogosteje razmišljati o sterilizaciji oz. kastraciji kuncev, kadar imajo doma 2 živali različnega spola, pa bi jima radi omogočili druženje, saj so kunci zelo družabne živali. Preprečevanje nezaželene brejosti pa ni edini razlog, zakaj veterinarji priporočamo te posege. Spolno zreli kunci, predvsem samci pogosto postanejo trmasti, muhasti, agresivni, uničujejo pohištvo, kable, tudi njihovo markiranje (lulanje z namenom označevanja teritorija) moti številne lastnike. Podobno obnašanje lahko kažejo tudi samice, saj lahko pri njih traja spolni ciklus (gonitev) tudi do 6 mesecev. Poleg tega lahko pri nesterilizirani samici pride do kroničnega povišanja ženskih spolnih hormonov, ki zavirajo delovanje krvotvornih organov, kar privede do anemije (slabokrvnosti), ki je lahko usodna. Ostale indikacije za sterilizacijo so preprečitev nastanka piometre (gnojno vnetje maternice), novotvorb na materinici in cist na jajčnikih. Pojavnost adenokarcinoma maternice je po nekaterih raziskavah zelo visoka, tudi do 80% pri starosti 5 let.
Najprimernejši čas za sterilizacijo in kastracijo je v starosti 4 do 6 mesecev, lahko pa tudi kadarkoli kasneje. Poseg opravimo v splošni anesteziji. Tveganje sicer vedno obstaja, a je ob uporabi ustreznih narkotikov in monitoringa minimalen. Pred posegom kunca ali kunčico pregledamo, z lastniki se pogovorimo o morebitnem dodatnem tveganju, podpišemo soglasje k anesteziji, nato pa ga sprejmemo in pripravimo na poseg.
Področje kirurškega reza obrijemo in razkužimo. Kastracijski rez naredimo na mošnji, pri sterilizaciji pa prerežemo trebuh v smeri od popka proti medenici. Odstanimo moda, pri samički pa jajčnike in maternico. Kožo nato zašijemo na tak način, da si žival šivov ne more pogristi in odstraniti.
Doma naj bo kunec na toplem in v redno čiščeni kletki, dokler ne odstranimo šivov. Bolje je, da je tak kunec ločen od ostalih. Pred posegom ni potrebno, da so kunci tešči, po posegu pa morajo začeti jesti najkasneje v 12 urah. V nasprotnem primeru ga je treba prisilno hraniti oz. se posvetovati z veterinarjem.
Potrebno je spremljati njegovo oz. njeno počutje, apetit, iztrebljanje in področje kirurške rane. V primeru, da se pojavi rdečina, oteklina, krvav ali drugačen izcedek, morate kunca prinesti nazaj v ambulanto. Ti zapleti so ob upoštevanju navodil veterinarja zelo redki. Po posegu koncentracija spolnih hormonov v krvi postopno pada, tudi vedenje se postopno umirja še nekaj tednov.
Pogosto lastniki niti ne vedo katerega spola je njihov kunec. Priporočamo, da se kakšen teden po prihodu kunca v vaš dom oglasite v veterinarski ambulanti, kjer bomo kunca pregledali ter se pogovorili o preventivi bolezni, prehrani in negi ter morebitnih posegih. Kot pri vsaki stvari je tudi v tem primeru preventiva mnogo pomembnejša od kurative.
Vesna Premru Kržičnik, dr. vet. med.
